»Bi šla v Romunijo?,« me je vprašal Štef, programski vodja Epeke. »Pa ja, zakaj pa ne,« sem odgovorila. »Za »eksotičen« izziv  potrebuješ  še štiri mlade nadobudne Slovenčke,« so bila Štefova vodila.  Najmanjši problem; obrnila sem se kar na svoje sodelavce pri Klubu mariborskih študentov, ti so vedno za nove avanture. V trenutku se nas je zbralo pet KMŠ-jevcev, pripravljenih na nov podvig. In zgodbica se je pričela.
Na izjemno poceni izkušnjo smo se prijavili preko Znanstveno raziskovalnega združenja za umetnost, kulturno-izobraževalne programe in tehnologijo Epeka, ki je eno izmed najbolj aktivnih organizacij na mednarodnem področju pri programu Mladi v akciji. 30 mladih iz šestih evropskih držav se nas je odpravilo v Romunijo, v mestece Bacau, kjer smo skupaj sodelovali na projektu z imenom Razvoj. Po pet mladih iz Litve, Bolgarije, Turčije, Poljske, Slovenije in Romunije nas je skupaj preživelo osem dni in spoznavalo preko projektnega sodelovanja, ki je zajemalo evropsko državljanstvo in prostovoljstvo.

Bacau in prvi vtisi

Že prvi dan je bil poln pripetljajev; vožnja z mini letalom na propelerje iz Ljubljane do Prage, smehi na Praškem letališču, globoki pogovori na letu iz Prage do Bukarešte in pet urna vožnja z vlakom od Bukarešte do Bacaua, kjer smo dobili prve vtise o Romuniji: smeti, cigani in opeharjenje. Otroško veselje pa nam je dokončno vzel prihod v naše mestece. Utrujene in pomečkane so nas ob prihodu ločili in razmetali po različnih sobah in različnih stavbah v študentskem naselju. Nas, slovenčke, za katere velja : en narod eno srce! Panika, kreganje, mi ja ne zmoremo eden brez drugega! A po dolgih pogajanjih smo le popustili. V sobi sem pristala s Turkinjo. Nežna, simpatična deklica s polomljeno angleščino me je prijazno sprejela. Bila sem vesela, da je tako, v njeni družbi sem se počutila dobrodošlo.
Tisti dan sem komaj čakala, da se uležem v posteljo. In ko sem se po najboljšem, najlepšem, najbolj trdnem in najbolj prijetnem spancu zbudila, se je akcija takoj pričela. Zajtrk v študentski menzi…Bolje bi bilo, če ga ne bi bilo, bi rekel Kreslin. Hladna umešana jajca, kartonast sir in star kruh. No ja, upali smo, da bo vsaj kosilo boljše…Po »gurmanskem zajtrku« nas je sprejela simpatična okroglo lična Romunka Adina: »Igrali se bomo igro spoznavanja.  Jaz povem svoje ime, naslednji pove svoje in ponovi moje ime itd. Zadnji mora tako za svojim imenom ponoviti vsa imena pred njim.« Hvala bogu sem stala takoj za Adino, samo genij si namreč lahko zapomni vsa ta tuja imena.  Ko smo se med zatikanjem z imeni in smehom malo bolje spoznali, smo pričeli s prvo nalogo. Pomešali smo se v šest skupin, v vsaki je bil po en predstavnik sodelujočih držav.  Adina je na tablo napisala 5 besed in nam dala navodila: »Imate pol ure časa, da iz teh petih besed sestavite pesmico in jo zapojete  pred ostalimi skupinami.« Besede so zajemale vsebino našega projekta. Naloga se mi ni zdela težka pa tudi s skupino, v kateri sem bila, smo se odlično ujeli. Sestavili smo otroško pesmico in jo veselo zapeli pred ostalimi. To bo še zabavno, sem si mislila, všeč mi je bilo to medkulturno sodelovanje. Po končani nalogi je prišel čas kosila. »To ja, lačna!«, sem si mislila. A ob pogledu na kosilo so se mi očke povesile, kakor žalostnemu kužku. Kisla juha, pečen piščanec in prekuhan riž. Da o brez okusnosti hrane niti ne govorim. Ampak sem jedla, bila sem lačna. »Nič čudnega, da so vse ženske tukaj tako suhe, ko pa imajo tako slabo hrano,« sem rekla kolegici.

Psov in ciganov za izvoz

Po kosilu smo imeli dve uri prostega časa. »Kaj bomo?«, sem vprašala svoji slovenski prijateljici. »Ja kaj le, gremo raziskovat mesto,« je dala idejo Milena. K našemu pogovoru se je priključil eden od domačih študentov, kljub temu da ni razumel niti besede. Vprašal nas je, ali nas kaj zanima. »Kje je najbližja trgovina,« smo izstrelile kot iz topa, naši želodčki so očitno bili še nezadovoljeni. Prijazen fant nas je pospremil do bližnje trgovine. A že ob začetku poti nas je presenetilo presneto veliko število zanemarjenih potepuških psov. »Psov je pa tukaj za izvoz,« sem ocenila stanje našemu novemu prijatelju. »To je res,« je priznal, »psi se kar množijo. In nikar ne hodite same skozi ozke ulice, tam vas psi lahko napadejo.« Ko smo si malo bolj napolnile naše želodčke z umetno sladkano hrano iz trgovine, se je Romun ponudil, da nam razkaže mesto. Sprehodili smo se do mestnega parka. Povsod so ležali potepuški psi. Kljub temu pa je bil park res lepo urejen, imel je promenado, veliko otroških igral in sprehajalne poti. Res pa je, da je bilo zraven potepuških psov tudi veliko ciganov. »Tukaj je ciganov veliko in ne maramo jih, ker kradejo in nočejo delat,« je povedal fant. Iz parka smo se sprehodili proti ogromni katedrali. Od katedrale na tržnico in od tržnice v pravoslavno cerkev. »Pri nas prevladuje pravoslavna vera,« je povedal fant. Sam grem vsako nedeljo v cerkev. Včasih se maše udeležim tudi čez teden, maša je namreč vsaki dan ob šestih popoldan. Če želite, se mi lahko kdaj pridružite,« nas je povabil Romun, a smo povabilo prijazno odklonile. Ko smo odhajali iz cerkve, je fant hodil iz nje ritensko, da ne bi kazal hrbta katedru in Jezusu nad njim. Pri izhodu se je še priklonil. Me smo bile očitno skrajno nespoštljive, saj smo suvereno kazale hrbet Jezusu, obenem se pri izhodu nismo priklonile. Ampak upam, da nam Jezus tega ne bo zameril. Iz pravoslavne cerkve smo se odpravili nazaj v kampus. Mesto je bilo zelo malo in v tistih dveh urah, smo si ogledale res vse. Prijaznemu fantu smo se zahvalile za vodenje po mestu in se opravile na popoldanske delavnice.

Zaključek dneva tako, kot je treba

Ponovno smo se razdelili v naključne skupine. »Izdelali boste popolnega evropskega državljana. Sestavili boste njegov življenjepis in povedali, zakaj je prav od popoln,« so bila Adinina navodila. In takoj smo šli v akcijo. Najmlajši član naše skupine, 17-letni Litvanec s perfektno angleščino je nemudoma dobil idejo: »Vzemimo plastično steklenico, ki bo predstavljala njegovo telo. Roke in noge lahko naredimo iz plastičnih žličk, glavo pa iz plastičnega kozarca.« Super, svaka čast. Med izdelovanjem našega popolnega evropskega državljana smo se zelo zabavali, steklenico smo napolnili še s kamenjem, smetmi in ogorki, saj je naš državljan imel pokvarjeno preteklost. V steklenico smo naredili luknje in vanje vstavili roke in noge. Na glavo smo mu poveznili plastičen kozarec in nanj narisali obraz. Izmislili smo si njegovo življenjsko zgodbo, ki je govorila o tem, kako je iz svoje pokvarjene preteklosti prišel do popolnega evropskega državljana. Odlično smo našega Evropejčka tudi predstavili in poželi velik aplavz ostalih skupin. Ponovno sem bila navdušena nad odličnim sodelovanjem različnih držav.
Po popoldanskih delavnicah je sledila večerja. Nekako sem vedela, da tudi ta ne bo kaj preveč okusna. In nisem se motila, na krožnik smo kot predjed dobili hladen paniran sir, za glavno jed pa piščanec s krompirjem. Brez okusa, ipak.  S skoraj praznimi trebuščki smo se odmaknili od mize. A nič za to, na nas je bilo, da smo poskrbeli da se bomo v tem večeru še nasitili. Sledil je tradicionalni večer, v katerem smo se predstavili Slovenci, Poljaki in Litvanci. Slovenci, vsi iz Kluba mariborskih študentov smo si nadeli majice s tradicionalnim napisom: Čuj ti, v Mariboru si! Za nami smo obesili slovensko zastavo, dve manjši pa dali na mizo. Nanjo  smo dali še nekaj klubskih značk in majic, ob njih pa prospekte o Sloveniji, Mariboru in EPK 2012. V samo osrčje mize smo postavili še slovensko hrano; potico s suhim sadjem, bučno olje, v katerega so namakali kruh s soljo, zraven pa še slovenski alkohol; teranov liker, teranovo vino in žganje. S pomočjo power-pointa smo predstavili našo malo a bogato Slovenijo, vse njene značilnosti in znamenitosti. Vsi so nas z zanimanjem poslušali in se učili o naši deželi. Največje veselje pa so dobili, ko so pristopili do mize, poskusili naše dobrote in odnesli s seboj spominke. Neverjetno, kako zelo navdušeni so bili vsi nad hrano in pijačo. Pravo veselje jih je bilo opazovat. Skupaj z Litvanci in Poljaki smo zaznamovali prvotni večer in ga zaključili, tako kot je treba-pozno v noči v bližnji dikoteki.
Podobno smo preživeli še naslednjih sedem dni in prav neverjetno je, kako hitro je minil en teden. Imeli smo se nepozabno, spoznali smo toliko zanimivih ljudi iz šestih koncev Evrope, se z njimi smejali, jokali in jezili. Vso to druženje, vsi ti različni ljudje, toliko novih izkušenj, poznanstev in znanja, ob vsem tem smo pozabili na slabo hrano, potepuške pse in dolgo popotovanje. Imeli smo se zares odlično. Komaj čakamo, da se odpravimo novim izzivom naproti.

Špela Debenjak